Začetke tovornega prometa sega v leto 1917, ko je bilo ustanovljeno prvo avtoprevozniško podjetje za opravljanje cestnih prevozov. Po ustanovitvi Nove Kitajske se je cestni promet hitro razvil s povečanjem gradnje cest. Po reformi in odprtju leta 1978, zlasti po deregulaciji cestnega prometa leta 1984, je postal cestni promet prvi način prevoza, ki se je usmeril v tržno gospodarstvo.
Razvoj tovornega prometa je šel skozi več pomembnih faz. Leta 1956 je s tekočega traku zapeljal prvi avtomobil znamke Jiefang, s čimer se je končala zgodovina Kitajske, ko ni mogla proizvajati avtomobilov, in prinesel prvo večjo prelomnico za tovorno industrijo. Od osemdesetih let 20. stoletja se je obseg tovornega trga hitro povečal, hkrati pa so se razkrili številni problemi. V tem procesu je še posebej pomembna omejevalna in spodbujevalna vloga zakonov in predpisov. Na primer, uvedba in revizija standarda GB1589 sta postopoma standardizirala standarde za vozila in operacije ter učinkovito omejila problem preobremenitve in preobremenitve težkih tovornjakov.
Ob vstopu v 21. stoletje je Kitajska še naprej postavljala gradnjo cest na pomemben strateški položaj, načrtovala "pet navpičnih in sedem vodoravnih" nacionalnih avtocestnih omrežij in pospešila gradnjo omrežja hitrih cest. Ti ukrepi so dodatno spodbudili razvoj tovorne industrije in ji omogočili pomembno vlogo v sodobni logistiki.
